Na volitvah 7. maja so britanski konservativci pometli s konkurenco in uspeli sestaviti večinsko vlado. Po petih letih v koaliciji z Liberalnimi demokrati in prenekaterih težavah in spodrsljajih so jim Britanci zaupali še en mandat. Ta gre na škodo predvsem levičarski Labour Party oziroma laburistom, ki je, kljub spodbudnim napovedim nekaterih javnomnenjskih anket in političnih analitikov, ostala v opoziciji. Vse to ne bi bilo presenetljivo, če ne bi zdaj vladalo nekakšno splošno vzdušje razočaranja in naveličanosti. To stanje je ustvarila konservativna oziroma (kot pravijo Britanci) torijska vlada. Le dva dni po volitvah so se v središču Londona odvijali protesti, s katerih so ljudje odhajali vklenjeni v lisice.

Cameronova strankarska kolegica Theresa May napoveduje povečanje pristojnosti zasebnih podjetij pri dostopanju in shranjevanju podatkov uporabnikov interneta in mobilnih naprav. Michael Gove, ki je v preteklosti zagovarjal smrtno kazen z obešanjem, je postal Cameronov nov pravosodni minister. Obeta se več rezov v javnem sektorju in morebitna privatizacija delov NHS, se pravi javnega zdravstva, ki je po Cameronovi katastrofalni reformi leta 2012 povzročalo preglavice britanskim zdravnikom in pacientom z zapleteno strukturo in vmešavanjem privatnih ponudnikov storitev. V strahu, da bi izgubil podporo gorečih desničarjev, Cameron obljublja referendum o izstopu iz Evropske unije (EU) in pogajanja z Brusljem o politiki priseljevanja. Vse to se zdijo pomembne in močno ideološko obarvane odločitve. Vprašanje je torej očitno: Kako je možno, da so torijci dobili nov mandat, kljub temu, da obstaja z njihovimi politikami (in ideologijo) jasno nestrinjanje in da bo ravno delavski razred tisti, ki bo pod njimi najbolj trpel?

Te volitve niso veliki triumf britanske desnice

Da se lahko na katerihkoli volitvah vladi izreče negativni glas, mora za to obstajati močna ideološka alternativa. Ko se stranke med seboj pretirano ne razlikujejo, je jasno, da volivci raje glasujejo za stranke, ki so jim bolje znane, čeprav morebiti menijo, da je na papirju njihova politika videti slabše kot alternativna. Pa čeprav minimalno. Te volitve torej niso veliki triumf britanske desnice, ampak zgolj simptom progresivnega izginjanja prave levice, ki bi ponudila jasno alternativo. Čeprav se je javni nastop laburista Eda Milibanda razlikoval od Cameronovega, je bila njuna retorika velikokrat žalostno podobna. Javnost je bila šokirana, ko je Labour na svoji spletni strani začel prodajati skodelice z napisom “Controls on immigration” (Nadzor nad imigranti). Stranka, ki je bila v sodobni britanski zgodovini vedno jasna, levičarska alternativa torijcem, jim je tokrat pritrdila pri enem od glavnih problemov, na katerem se je lomil rezultat volitev. Pritrdila je implicitnim obtožbam, ki zatrjujejo, da gre krivdo za probleme britanskega delavca iskati v Bruslju, EU in predvsem vzhodni Evropi. Čeprav je to mnenje morebiti popolnoma legitimno, je šokantno, da prihaja iz stranke, ki je v preteklosti podpirala inkluzivnost in integracijo kultur.

A problem je morebiti hujši, kot se zdi na površju. Kadar se ve, da bo koalicijo neizbežno vodila ena od zgolj dveh strank in ko se obe strinjata o tako bistvenem problemu, takrat za volivca, ki se z njima ne strinja, izgine možnost izraza prave preference. Tisoči ali celo milijoni levičarjev, progresivcev in imigrantov ostanejo brez reprezentativne leve stranke, ki bi se zavzela za njihova prepričanja oziroma interese. To je zgolj eden od primerov, kjer se je levica izneverila in klonila množicam, namesto, da bi svoji bazi volivcev ponudila to, na kar so računali.

Usodo britanskega socializma je zapečatil Tony Blair

A problem ni nov. Verjetno se je usoda britanskega socializma zapečatila s formacijo Blairovega “New Labour” leta 1994, ko se je stranka reformirala in odmaknila od delavskih sindikatov, opustila enakost med delavci kot svoj cilj in sprejela liberalizacijo trga kot ključen del svoje politike. S tem je Velika Britanija dobila stranko, ki je uspešno zmagala tri zaporedne volitve, a hkrati izgubila stranko, ki je skozi zgodovino stala za socialističnimi vrednotami, ki so jo razlikovale od konservativcev. Leta 1997 je Blair ponosno naznanil, da bo New Labour vladal iz “radikalnega centra” in s tem odstranil pravo možnost izbire med levico in desnico na britanskih volitvah. Če so bile dotične odločitve koristne za Labour ali ne, je težko soditi, a na dolgi rok je ta reforma zagotovo vodila do premika celotnega političnega spektra proti desni.

Morebiti je naveličanost s torijsko vlado še bolje postavljena v kontekst, če se osredotočimo na regionalne rezultate letošnjih volitev. Medtem ko so konservativni kandidati zmagali v večini okrožij na jugu in na vzhodu, so v Walesu, na severu in severozahodu po večini zmagovali labouristi. Razlike v preferencah segajo daleč v zgodovino, a morebiti najbolj resno razdelijo jug in sever med ministrovanjem Margaret Thatcher, ki je zaprla kopico državnih in regionalnih (predvsem rudarskih) virov zaposlitve z namenom močne osredotočenosti na prosti trg. Njena politika ni povzročila le masovne izgube služb v industrijskih centrih, kjer je britanski delavec za voljo “skupnega dobrega” ostal brez hrane na mizi in delavske kulture, s katero so se skupnosti velikokrat globoko identificirale, temveč je tudi povečala razkol med severom in jugom ter neenakostjo med najbogatejšimi in večino delavskega prebivalstva. Zaskrbljujoče je, da kljub jasnim tendencam severa v prid levičarskim vladam, prebivalci le-tega ostajajo brez pravih alternativ. Torijske politike, ki so večinoma osredotočene na zmanjšanje obdavčitev podjetij in bogatejših državljanov, namreč selektivno koristijo močneje finančno razvitemu jugu ter škodijo bolj industrialističnemu severu, ki ostaja brez strank, ki bi zastopale dejanske delavske interese. Za nameček je pogosta kritika torijske vlade prav to, da vlada iz Westminstra, popolnoma odmaknjena od lokalnih interesov skupnosti.

Številni za poraz laburistov krivijo Škotsko nacionalno stranko (SNP)

Presenečenje zadnjih volitev, ki ga mnogi krivijo za poraz labouristov, je spektakularna zmaga Škotske nacionalne stranke (SNP) v skoraj vseh škotskih volilnih okrožjih. Država, ki je bila zgodovinsko povezana s stranko Labour Party, je tokrat izrekla podporo stranki, ki je zgolj nekaj mesecev pred tem izgubila tesen referendum za odcepitev. Zdi se, da navkljub temu, da Škoti ne želijo tvegati samostojnosti, vseeno zaupajo lokalni levici veliko bolj kot južnoangleški eliti, pa naj se ta identificira z rdečim ali modrim odtenkom iste politike. Glavna kritika spet izhaja iz dejstva, da se Velika Britanija vedno bolj centralizira okoli finančnih središč na jugu države. Fascinantno je, da se škotski nacionalizem na referendumu ni izkazal za izjemno problematičnega, pa vendar je Škotska, ki je na volitvah predstavljala močno lokalno levičarsko alternativo torijcem in laburistom, le-to izglasovala z absolutnim zaupanjem. Glede na to, da je SNP vodila kampanjo za škotsko neodvisnost in da zdaj dominira večino aspektov političnega zastopanja Škotske države, bi se lahko zgodilo, da bi, kot odziv novi torijski vladi, Škoti na dolgi rok poželeli nov referendum.

Kar 13 odstotkov volivcev za ekstremno desničarsko in nacionalistično UKIP

Zaskrbljujoč vidik progresivnega premika celotnega političnega spektra na desno je, da je le-ta izčrpal alternative za volivce, ki so nezadovoljni s standardno desničarsko politiko. Na nek način je to škodilo tudi konservativcem, saj se je na zadnjih volitvah skoraj 13 odstotkov volivcev obrnilo na ekstremno desničarski in nacionalistični UKIP (UK Independence Party), večina podpore pa je prišla iz bivše konservativne baze. Kljub temu, da je UKIP dejansko dosegel zmago le v enem okraju, je zaskrbljujoče, da ljudje vidijo edino dejansko alternativo v ekscesih te ekstremne desničarske in nacionalistične stranke, ki za težave britanske ekonomije krivi imigrante z virosom HIV ter poljske in romunske priseljence, hkrati pa zagovarja popoln izstop iz EU ter avstralski sistem nadzora nad priseljevanjem. Na drugem bregu pa je progresivni Green Party osvojil le slabe štiri odstotke in en sedež. Morda gre to pripisati njihovi komaj 25-letni zgodovini in kopici radikalnih politik, ki so definirale stranko, a so v predvolilni kampanji izzvenele zaradi svoje specifičnosti, medtem ko so se druge stranke osredotočale na široke ideološke probleme.

Res je, da močne levičarske stranke nimajo vedno odgovora na probleme države kot je Velika Britanija. Res je tudi, da se vse potencialne težave, ki jih navajam, najbrž ne bodo tudi uresničile. Nekatere od njih pa se lahko in nekatere politike, ki bi lahko pomagale britanskemu ljudstvu, preprosto ne obstajajo, ker se je levica omehčala in se vdala pritisku desničarskega elektorata ter manipulaciji ekstremnih desničarskih strank.

In tukaj leži paradoks, s katerim je soočen povprečen britanski volivec: Ne glede na to, koliko ga moti, da je bilo 26 premierjev izšolanih na isti elitistični univerzi in ne glede na to, koliko ga moti njihova retorika krčenja socialne države, zaostrovanja imigracije in nadaljnje liberalizacije trga, v zvezi s tem ne more veliko narediti. Izbris britanske levice je odstranil volilne alternative in dovolil desnici, da je postopoma stopicala stran od potreb poprečnega delavca ter nato za seboj potegnila, kar je še ostalo od levice. Volivec pa se zdaj pač odloči za eno od dveh podobnih strank, ali pa se obrne k ekstremni desnici, ki se je, na žalost, uspela prikazati kot resnično drugačna od politične sredine.