Letnik 1974. Rojen v Novem mestu. Svojo novinarsko kariero je začel leta 1997 pri časopisu Delo, kjer je pokrival je gospodarstvo. Deset let kasneje se je pridružil Žurnalu. Tam je bil najprej urednik regijskih vsebin, nato namestnik odgovornega urednika. Leta 2012 je nasledil Gorana Novkovića kot odgovorni urednik vseh treh edicij Žurnala (sobotnega, dnevnega in spletnega), ki ga je pred letom dni avstrijska družba Styria ukinila in tako je slovenski medijski trg izgubil edini nacionalni dnevni brezplačnik. Ta je bil v svojih najboljših letih najbolj bran tiskan medij v državi (vir: Nacionalna raziskava branosti). Zdaj je že slabo leto direktor in odgovorni urednik Feniks medie, ki je julija lani ponovno lansirala spletni portal zurnal24.si in je v celoti v lasti tam zaposlenih. S Styrio, kot pravi, od lanskega poletja ni imel stikov,  sodelujejo pa z nekaterimi podjetji, ki so v njihovi lasti in ohranili so isto računovodstvo. Z avtorjem tega intervjuja nima sorodstvenih vezi, je pa brat Darijana Koširja, nekdanjega odgovornega urednika Dela in nekdanjega šef vladnega urada za komuniciranje. Pogovarjala sva se o težavah slovenskih medijev, usodi brezplačnikov, spletnem novinarstvu, nelogični delitvi oglaševalskega kolača, vrnitvi “slovenskega Facebooka” Jazporocam.si in tem, zakaj si danes mediji ne morejo privoščiti, da novinarju omogočijo dovolj časa in materialnih pogojev, da bi temeljito raziskal neko zgodbo.

Mineva eno leto odkar je avstrijska družba Styria Meia Group ukinila časnik Žurnal oziroma vse tri njegove edicije (dnevni Žurnal24, sobotni Žurnal in spletni portal zurnal24.si). Julija ste z manjšim delom nekdanje ekipe ustvarili družbo Feniks media, ki je v lasti sodelujočih novinarjev, ter ponovno lansirali spletno edicijo zurnal24.si. Zakaj ponovno oživiti blagovno znamko Žurnal in ne morda zgraditi nove medijske zgodbe?

Žurnal je imel na trgu določeno pozicijo, zato jo je bilo veliko bolj, kot nadaljevati z neko povsem drugo blagovno znamko, smiselno ohraniti. Ljudi na drugi strani še vedno nekoliko bega in je potrebno večkrat pojasniti, da gre za nekaj drugega, vendar menim, da je imela ta odločitev več pozitivnih kot negativnih učinkov. Sploh na spletu je težko zgraditi nekaj iz ničle. Za to tudi nismo imeli ne časa, ne denarja.

Kakšen je bil dogovor s Styrio glede prevzema znamke Žurnal in ali so danes nekdanji avstrijski lastniki še kakorkoli (posredno ali neposredno) vpleteni v poslovanje portala zurnal24.si?

Gre za klasično licenčno pogodbo. Torej uporabljamo njihovo blagovno znamko in plačujemo neko uporabnino, ki je vezana na prihodke. Lastniki so vpleteni le toliko, da pogledajo našo bilanco in si zaračunajo odstotek, oziroma licenčnino. Od julija lani praktično z njimi nisem imel nobenega stika, sodelujemo pa z nekaterimi podjetji v njihovi lasti. Ohranili smo denimo isto računovodstvo.

Ko danes pogledaš nazaj, lahko padec Žurnala morda vidiš bolj objektivno. Če bi te danes, kot nekdanji sodelavec, vprašal: Je bila kakršnakoli možnost, da se časopis reši oziroma kateri od rešitvenih predlogov se ti je zdel najboljši, a lastniki zanj niso imeli posluha?

Mislim, da sem ga vedno videl le objektivno. V preteklosti je bilo storjenih preveč napak, da bi bila zadeva, ob krizi, ki pretresa vse panoge, lahko vzdržna. Vzpostavljen je bil glomazen sistem, ki se je kasneje prilagajal razmeram na trgu, torej zmanjševal. Obratna pot bi bila bolj smiselna, torej organska rast. Po vseh izračunih, bi z brezplačnim modelom, torej takšnim kot je bil, čez tri leta prišli blizu nule, kar pa glede na vložek ni imelo veliko smisla. In njihova odločitev je bila povsem razumljiva. Mislim pa, da niso popolnoma razumeli, da je obstajala možnost, s katero bi se dalo rešiti vsaj del časopisnega dela. Predlagal sem jim namreč, da bi obdržali tednik v tiskani obliki, ki je posloval pozitivno, splet , ki je bil na meji, dnevnik pa bi morali preoblikovati v interaktiven spletni časopis, ki bi ga ljudje dobili na svoje tablice, telefone in računalnike takoj zjutraj. Če bi se zgodilo kaj pomembnejšega, tudi recimo pred večernimi poročili. Skratka, tega predloga niso jemali resno, čeprav je po moje obetal največ.

Začetki družbe segajo v leto 2003, ko je začel izhajati tednik Žurnal. Brezplačnik, ki mu je urednikoval Dejan Steinbuch. Septembra leta 2007 se je ekipa občutno okrepila in vanjo so prišla tudi znana novinarska imena – med njimi Tanja Starič in Borut Hočevar. Takrat si se uredništvu na Bravničarjevi pridružil tudi sam in prevzel urednikovanje regijskih vsebin. Pod vodstvom Gorana Novkovića je tako začela izhajati še dnevna edicija brezplačnika, ki so ji nadeli ime Žurnal24, poleg tega pa se vzpostavila tudi spletna stran zurnal24.si. Oktobra leta 2012 si prevzel funkcijo odgovornega urednika vseh treh edicij. Kako bi ocenil svojo uredniško politiko oziroma kako je bila ta drugačna od Novkovićeve in kakšno vizijo si imel za prihodnost tega medija takrat?

En popravek, Tanja Starič in Borut Hočevar sta prišla kasneje. Dve novinarski imeni, ki bi si jih moral v ekipi želeti vsak urednik, če že ostajamo pri dveh, sta bila na začetku Janez Zalaznik in Suzana Kos. Urednikovanje je zelo subjektivno, vendar bistveno je pravo ravnotežje vsebin. Tu je imel vsak drugačne poglede. Ko sem denimo razkril Kramarjevo pogodbo na NLB, kar je pripeljalo do Kramarjevega zakona in tako naprej, mi je takratni dnevni urednik dal le pol strani teme dneva, ker je imel na drugi polovici vreme. In s tem se je strinjal tudi odgovorni urednik. Kar hočem povedati, je, da je presoja med tem, kaj ljudi zanima in kaj je relevantno, zelo različna. In lahko hitro zapelje v eno ali drugo smer.  Torej, da ljudem preveč utrujaš z resnimi temami in te ne berejo več, ali pa, da postaneš povsem trivialen. Vedno sem se trudil novinarjem vcepiti v glavo, da naj se najprej postavijo v vlogo očeta, mame, potrošnika, uporabnika zdravstvenih storitev in če jih v tej vlogi neka stvar zanima, bo zanimala še koga drugega. Ne prenesem pa novinarjev, ki pišejo članke zase in še za pet ljudi, ki jih to zanima in mislijo, da so relevantni. To je težava večine medijev v tej državi. Prepričanost, da imajo prav in da vedo, kaj je za ljudi relevantno. Tu so pogoreli na celi črti, zato tiskani mediji še komaj dihajo, televizije so polne senzacionalizma, elektronski mediji pa so postali STA jukeboxi.

Eden od zanimivejših projektov, ki si jih lansiral in je bilo vanj položenega veliko upanja, je bil portal Jazporocam.si, kjer so bralci lahko ustvarjali vsebine in je bil hkrati nekakšno družbeno omrežje. Kaj se je zgodilo z njim in ali ga nameravate v kakršnikoli obliki kdaj ponovno zagnati? Je bilo o tem kdaj kaj govora?

Ja, to je bil nekakšen slovenski Facebook in brez dvoma bi s časom to tudi postal. Velike težave smo imeli s tehnično ekipo, ki smeri razvoja ni razumela. Z ukinitvijo Žurnala pa je zadeva malce obstala. Portal smo v zadnjih mesecih prenovili, postavili na povsem drugo tehnično ozadje in delajo se zadnji popravki, tako, da upam, da bo kmalu (ponovno) ugledal luč sveta.

Žurnal je postal prvi nacionalni medij, ki je v celoti v lasti zaposlenih. Kako se delavsko lastništvo odraža v načinu delovanja medija? Lahko bi rekli, da gre za nekakšen socialističen poslovni model …

S socializmom vemo, kaj se je zgodilo. Ja, medij je v lasti zaposlenih in večina se tega bremena lastništva zaveda, še vedno pa se tu in tam najde nekdo, ki mu je bližje socialističen model …Torej, vse je naše, a hkrati bo že nekdo drug prevzel odgovornost za moje (ne)delo, moje napake in nekdo drug bo prikrajšan – samo, da meni ne bodo kratene kakršnekoli pravice. Veliko več zrelosti je danes, kot jo je bilo nekoč in prepričan sem, da imajo takšni modeli prihodnost. Ko je, je dovolj za vse, ko ni, vsi zategnemo pasove. To se sliši povsem logično, a v realnosti je zato, da model funkcionira, potrebnih ogromno naporov. Reciva nekih psiholoških igric.

Koliko je pravzaprav lastnikov, so vsi sodelavci zurnal24.si in kako se odločate o morebitnih prodajah deležev in drugemu upravljanju?

Lastnikov je 18. Gre za klasičen d.o.o. in ko nekdo želi prodati svoj delež, ga mora najprej ponuditi ostalim družbenikom. Takšne ponudbe še nimamo na mizi.

Koliko ima Žurnal danes zaposlenih in kolikoh ostalih sodelavcev (študentov, honorarcev)?

Redno z nami sodeluje 20 ljudi, trije študentje in dva redna honorarna sodelavca.

Ali družba Feniks media posluje z dobičkom? In glede na to, da ostajate brezplačni in so oglasi vaš edini vir zaslužka – ali dosegate cilje oglaševalskega plana?

Ker smo žačeli šele sredi lanskega leta, imamo le polletno bilanco, ki je bila zaradi nujnih rezervacij negativna. Če rezervacij ne bi bilo, bi poslovali z dobičkom. Kar se tiče ciljev … vedno bi bilo lahko bolje, a se borimo iz meseca v mesec in to, da bomo na tem neizprosnem trgu preživeli že leto dni, se mi zdi kar majhen čudež.

Slovenija je preživela kar nekaj neuspelih poizkusov lansiranja brezplačnikov, ki so v tujini, še posebej v večjih metropolah, prisotni že dolgo časa in so del urbanega vsakdana. Poleg Žurnala je bil tu še tednik Dobro jutro, potem so bili tudi zloglasni politični brezplačniki, pa več lokalnih, regijskih tiskovin. Svoj brezplačnik (Total tedna) je leto dni izdajala tudi časopisna hiša Delo, a so ga ukinili že po letu in pol. Te dni so svoj brezplačnik, namenjen sicer zgolj prebivalcem prestolnice, lansirale tudi Finance – štirinajstdnevnik se imenuje Ljubljančanka, urednikuje pa mu Jaka Lucu. Zakaj meniš, da se v Sloveniji na nacionalni ravni ni obdržal nobeden od tiskanih brezplačnikov, čeprav so imeli nekateri zavidljiv doseg in tudi kakovostne vsebine? Je Slovenija premajhno tržišče, gre problem pripisati deljenju oglaševalskega kolača ali težava tiči nekje drugje?

Slovenija je specifična. Včasih se mi zdi, kot da ne živimo na isti celini, ampak nekje precej bolj južno. Če gre 75 odstotkov vsega oglaševalskega denarja na televizije, potem brezplačniki, katerim so oglasi edini vir prihodka, nimajo veliko možnosti. To je stara zgodba, ki jo je zakrivila lenoba marketinških služb, ponesrečeno lastništvo in majhnost trga, kjer se lahko zlobira praktično vse. Pri nas gre pet odstotkov oglaševalskega denarja na splet, v Angliji 51 odstotkov. Pa naj mi kdo reče, da mi vemo več kot oni. Ampak oglaševalce zadovoljuje takšno stanje kot je. Nihče ne gleda oglasov na televiziji, prestavi drugam ali gre po pivo, še vedno pa vsi oglašujejo na televiziji. In potem majhen odstotek denarja vržejo v splet ali tisk in rečejo, to ne dela. Če bi za oglaševanje na drugih platformah namenili toliko kot za televizijo, potem bi imeli veliko boljše rezultate. A tega iz neznanih razlogov ne naredijo. Tisk deluje, tako kot deluje splet, a tega se oglaševalci in agencije ne zavedajo, ker jim je stanje, kakršno je, pač udobno. Ni se jim treba naprezati, da bi polovili več potencialnih potrošnikov. Pač oglašujejo, zato da oglašujejo. V tisku oglas ostane, vsak si ga lahko ponovno pogleda, na spletu lahko uporabnik na oglas klikne, torej gre za neprecenljivo interakcijo s potrošniki, ampak kot rečeno, povsod po Evropi, samo pri nas in na Hrvaškem ne.

Če preusmeriva pozornost na splet. V Sloveniji je veliko rivalstva med spletnimi portali največjih medijskih hiš, ki med sabo tekmujejo predvsem v klikih in ne toliko v kakovostnih vsebinah. Poleg tega se je na spletu pojavilo ogromno novih novičarskih in mnenjskih portalov. Zdi se, da ponudba digitalnih medijev pri nas še nikoli ni bila tako pestra. Osebno menim, da bodo bralci dolgoročno raje posegali po kakovostnejših, poglobljenih vsebinah, ker je tabloidnih in zavajajočih vse preveč. Kje vsebinsko kotira zdajšnja različica spletnega Žurnala? Po podatkih MOSS je po branosti na 12. mestu (marec 2015), od medijskih portalov so pred njo 24ur.com, Siol, MMC, Slovenskenovice.si in Delo.si, še vedno pa je bolj klikan od Dnevnikove in Večerove spletne strani. Kdo je pravzaprav danes Žurnalov konkurent – so to Slovenske novice, 24ur.com ali resnejši portali dnevnih časopisov?

To je zelo kompleksno vprašanje. Spletna publika je najmanj lojalna od vseh. Gre tja, kjer najde nekaj zase. Hkrati pa doseg in vsebina nimata toliko veze. 24ur.com je brez dvoma velikan, čeprav v veliki meri po zaslugi svojih satelitov, Siol in MMC imata takšen doseg zaradi sporeda, Siol tudi zaradi mejla. Slovenske novice tudi zato, ker ogromno sredstev in energije vložijo v bustanje prometa prek družbenih omrežij in drugje. V veliki meri gre torej za tehnični doseg. Mi smo svoj vsebinski doseg dosegli in se tako okpli desetega mesta izmenjujemo z Delom. Tudi oni imajo v primerjavi z nami neprimerno  več denarja za dvigovanje dosega. Naša konkurenca so vsi, tudi Bolha in Avto.net. Vsebinsko pa seveda ne. Razen Siola so vsi portali nek privesek nečesa, ali televizije ali časopisa. Mi za razliko od njih bralcu ponudimo vse in takoj. Tudi raziskovalne in ekskluzivne zgodbe, ki jih druge medijske hiše hranijo za poročila, za jutrišnji časopis. In to je naša konkurenčna prednost. Imamo več, prej in boljše vsebine. Kot sva govorila že prej, pa je nujna tudi zdrava mešanica vsebin, drugače ne moreš konkurirati tako pisani konkurenci.

Si imel kdaj pomislek, da bi šel na katerega od konkurenčnih medijev? Po ukinitivi Žurnala, je bilo o različnih ponudbah nekdanjim sodelavcem slišati marsikaj. Na cesti oziroma na trgu je bilo kar naenkrat veliko sposobnih novinarjev in urednikov. Bojda so te vabili tudi na RTV Slovenija, kjer naj bi hoteli, da prevzameš urednikovanje informativnega programa. Zakaj nisi denimo sprejel konretno te ponudbe, koliko jih je pravzaprav bilo in kaj je na koncu pretehtalo, da si se odločil nadaljevati Žurnalovo zgodbo?

Lahko povem le, da sem v svoji karieri dobil ponudbe iz vseh večjih medijskih hiš. Vedno sem vztrajal zaradi ljudi, ekipe in ker je v vseh ostalih medijih takšna zmeda. Tu lahko delam po svoji vesti in to mi je bolj pomembno kot vse ostalo. V medijih, takšnih kot so danes, se ne vidim več. In če se ta zgodba konča, bom verjetno počel nekaj povsem tretjega v življenju.

Kaj pogrešaš v slovenskem medijskem prostoru? Koliko plačljivih dnevnih tiskanih časopisov meniš, da se bo v prihodnosti obdržalo? Je prihodnost novinarstva na spletu?

Pogrešam samokritičnost, lojalnost, dobre zgodbe. Že zdaj mi ni jasno od česa preživijo vsi časopisi. Vsi so na meji, prodana naklada pa še naprej pada. Časopis je danes luksuz in te medijske hiše potrebujejo nek nov vir prihodkov, da bodo lahko ta luksuz vzdrževale pri življenju. Morda je to splet, ampak potem bi moralo med medijskimi hišami priti do dogovora o minimalni ceni za prikaz, ustanovitvi lastne mreže in nekakšnem portugalskem bojkotu Googla. Verjetno bomo pa prej poslali človeka na Mars. Če ni pogojev, da mediji živijo, potem ni prihodnosti za novinarstvo na nobeni platformi. Zato, da je stanje kakršno je, smo pa seveda krivi sami. In mene je groza, da si enostavno ne morem privoščiti, da novinarju ne morem dati časa in materialnih pogojev, da bi temeljito raziskal neko zgodbo. Drugje imajo dovolj ljudi, a ti spet niso ustrezno motivirani ali pa pač ne znajo. Vse skupaj je skratka zelo zapleteno in slovensko novinarstvo temelji na tem ,kaj je nekomu v interesu in kateri dokument sam od sebe pade kakemu novinarju na mizo.

Po ugotovitvah novinarskega častnega razsodišča (NČR) je bil zurnal24.si med mediji, ki so v primeru mariborskega ravnatelja kršili 17. člen novinarskega kodeksa. Ta novinarje zavezuje k spoštovanju zasebnosti. Bili ste eden od redkih obsojenih medijev, ki je poročilo javno objavil. Kot odgovorni urednik pa si kasneje podpisal tudi javno zavezo za boljše medije, ki jo je pripravilo Društvo novinarjev Slovenije. Meniš, da bi bilo na mestu tudi javno opravičilo? In kako gledaš na dejstvo, da ugotovitve NČR pri večini medijev naletijo na gluha ušesa?

Razsodbo je treba temeljito prebrati. 17. Člen kodeksa smo kršili v dveh od petih primerov. Torej smo v treh primerih kot edini medij v državi poročali v skladu z vsemi etičnimi in moralnimi standardi. Dokazali smo torej, da se o tako delikatnih zadevah da poročati in da smo ob tem opozarjali vse ostale, da naj ne objavljajo posnetka, ker je to kaznivo in tako naprej. Torej smo odigrali tisto vlogo, ki bi jo moralo NČR, ko je zadeva izbruhnila. Po bitki je, seveda, lahko biti pameten. Opravičilo mislim, da ni potrebno, ker dejansko nismo kršili nikogaršnje zasebnosti. NČR je v dveh primerih ugotovilo, da poročanje ni bilo v javnem interesu oziroma, da ta ni prevladal nad pravico do zasebnosti. Čeprav nismo objavili imen, šole ali česarkoli, kar bi lahko poseglo v zasebnost prizadetih, ki sta se veselo pojavljala na televiziji. Tu bi torej NČR moralo po neki lestvici razvrstiti kršitve in verjamem, da bi bili mi pri dnu. Razsodbo smo seveda objavili in sprejeli tudi smernice, kako ravnati v podobnih primerih, da bi odpravili tudi te, recimo minorne kršitve. To, da je razsodba sama sebi namen, ko gre za ostale, me pa ne čudi in gre v kontekst prej omenjene zmede v medijih, nekritičnosti in napačnih pogledov na relevantnost vsebine.

Po osmih letih zapuščate prostore na Bravničarjevi 13 v Stegnah in se selite v Trnovo. Ker je ceneje, ker niste bili zadovoljni z razmerami v Modri hiši, ker je bližje dogajanju v centru ali obstaja tudi kakšen četrti razlog?

Preselili smo se, ker se je preselil naš računovodski servis in prostori, ki smo si jih delili, so bili preprosto preveliki za nas. Seveda pa smo si želeli biti bližje centru Ljubljane, čeprav je cena po kvadratnem metru celo višja kot v Stegnah.